Riera pod žarometi poslovnega odra: “Najprej uspeh, šele nato biznis.”

Na stadionu Z’dežele tokrat ni bilo žvižgov, sodniških odločitev in razprav o ofsajdih, temveč povsem drugačen spektakel. Namesto vročih privržencev so v prvi vrsti sedeli poslovneži, namesto tribun pa je vlogo prizorišča prevzela notranjost stadiona. NK Celje je organiziral prvo srečanje svojega Poslovnega kluba, na katerem so se nogomet, podjetništvo in osebna filozofija zlili v en sam pogovor o uspehu.

Nastopajoča trojica je bila skrbno izbrana. Predsednik kluba Valerij Kolotilo, predsednik uprave Grawe zavarovalnice David Kastelic in trener Albert Riera so vsak na svoj način predstavili, kako vidijo vlogo kluba – ne le kot športnega projekta, temveč kot vplivnega družbenega organizma. Najbolj glasen aplavz je, pričakovano, pripadel trenerju vodilne ekipe v ligi. Njegov slog govorjenja je bil enak kot na klopi – neposreden, brez olepševanja. “V Celju se počutim odlično, ljubljeno in cenjeno. Kar mi pomeni več kot plača. Naprej je v vrsti uspeh, potem šele biznis. Če ni pravih ljudi za uspeh, nihče ne more naresti dobrega posla.” Riera je pojasnil, da pri vodenju ekipe stavi na zaupanje, ne na hierarhijo. “Tako kot jaz zaupam predsedniku, igralci zaupajo meni. A vendarle ključ do uspeha zame ne obstaja. Če bi, bi vsakdo imel tak ključ in zmagoval. Imam pa opravka z različnimi ljudmi v različnih okoljih in situacijah, in moja odgovornost je le od vsakega poiskati nekaj boljšega. Igralca ne omejujem in strogo usmerjam, predvsem mu zaupam. Enako kot velja v dobrem podjetju. Ne omejuj delavca, ampak mu zaupaj. Seveda predvsem, če zna več, če to sam želi.” Po njegovih besedah tudi spremljanje razpoloženja ni nepomembno – vsak igralec mora vsako jutro sporočiti, kako je spal, kako se počuti in koliko energije ima. Vsi podatki so ovrednoteni z ocenami od ena do deset. Ni pomembno, kdo je v prvi postavi, ampak kdo razume, da so cilji skupni. “Vsi se morajo počutiti pomembne, tudi vsi na klopi, ker se le skupaj lahko dopolnjujemo, saj imamo iste cilje. Ni poanta v tem, kdo hoče več denarja, ampak predvsem, kdo je zadovoljen z manj. Igralci me morajo videti kot trenerja, ki bo iz njih naredil boljše igralce. Vsak dan! ”
Ko je sledila tema discipline, je ponovno presenetil s slikovito primerjavo. “Zelo dobro vedo, kje so meje našega kroga, govorim o krogu discipline, krogu zaupanja in krogu organizacije. Čez rob kroga nihče ne stopi.” Svoj pogled je strnil v stavku, ki je v dvorani sprožil smeh in odobravajoče kimanje: “Imel sem črna očala, pa sem jih razbil, zdaj imam samo še rožnata. Verjemite, da se skozi njih bolje vidi.” Za konec je nagovoril tudi domače občinstvo – s komplimentom in lekcijo hkrati. “Hvaležen sem Sloveniji, da mi je dala možnost, da se preizkusim kot trener. Slovenci ste res dobri po srcu. Vendar: svojih fantov ne učim, da so dobri ljudje, ampak da so dobri igralci. Na igrišču v 90 minutah res ni treba biti dober človek, ampak zmagovalec. Po tekmi pa seveda, takrat bodi tudi dober človek. Objemi tistega, ki si ga prej raztrgal, povabi ga na pivo. Slovenci ste morda res pogosto predobri ljudje. Morate pa biti predvsem dobri igralci, seveda na katerem koli delovnem področju, šele po bitki pa tudi dobri ljudje.”

Čeprav je šlo formalno za poslovni dogodek, je v zraku visel občutek, da se v Celju ne gradi samo ekipa, ampak celotna zgodba – z jasno identiteto, karizmo in ambicijo. In Riera, kot kaže, ne namerava govoriti z zadržki.