Okrepitve so nujne, kadrovanje pa medlo: kaj se v resnici dogaja v Olimpiji?

Nogometaši Olimpije se v Španiji pripravljajo na spomladanski del sezone, a že ob prvem pogledu na kader je jasno, da stanje ni idealno. Moštvo je brez obeh osrednjih napadalcev iz jesenskega dela, Ivan Durdov in Alex Tamm sta zapustila klub, ob tem pa je odšlo še nekaj drugih igralcev. Okrepitve? Za zdaj sta prišla le dva nova obraza – vezista Kelvin Ofori in Bruno Lourenço.

Ob tem se poraja vprašanje, ali je to dovolj. Po poletnem prestopnem roku, ki se je izkazal za povsem zgrešenega, je javnost razumljivo skeptična. Olimpija znova posega po tujih igralcih, medtem ko slovenski nogometaši ostajajo na stranskem tiru, čeprav jih klub kronično primanjkuje. Razpad Domžal bi lahko ponudil priložnost za krepitev domačega jedra, a za zdaj ni videti, da bi jo vodstvo kluba izkoristilo.

Posebej odprto ostaja vprašanje napadalca. Kdo bo nosilec igre v konici napada? Pedro Lucas se je v šampionski sezoni izkazal predvsem na krilu, ne pa v vlogi klasične “devetke”. Težava, ki je bila očitna že jeseni, tako ostaja nerešena.

Čeprav v klubu poudarjajo, da pretresov v igralskem kadru ne želijo, saj stalno menjavanje igralcev dolgoročno škodi, trenutni premiki vseeno delujejo kot ponavljanje starih vzorcev. Dva nova tujca brez jasnega konteksta in brez širše strategije ne delujeta kot odgovor na razloge za slabo jesen.

Predsednik Adam Delius je v preteklosti govoril o pomladitvi ekipe in večjem poudarku na slovenskih igralcih. Res je, da je na priprave odšlo kar enajst mladincev, vendar bo veliko presenečenje, če bo kateri od njih spomladi dobil vidnejšo vlogo. Realnost je taka, da mladi za zdaj ostajajo bolj statisti kot resna rešitev.

Ena redkih pozitivnih novic je vrnitev Matevža Vidovška. Po bolezni se kultni vratar vrača v pogon in bi lahko že konec januarja znova stopil med vratnici. Njegova prisotnost pomeni pomembno stabilnost, a tudi on ne more zakriti vseh sistemskih težav.

Trener Federico Bessone bo imel v pripravljalnem obdobju dovolj časa za delo. Jeseni je pokazal, da se bolje znajde proti močnejšim tekmecem, ki puščajo več prostora, precej več težav pa ima, ko mora njegova ekipa lomiti zaprte obrambe manjših klubov. Prav to bo eden ključnih izzivov spomladanskega dela sezone.

Olimpija bo verjetno spomladi boljša kot jeseni – slabša skoraj ne more biti. A z obstoječo kadrovsko politiko se zdi malo verjetno, da bi dolgoročno ostala konkurenčna finančno močnejšima tekmecema iz Celja in Maribora. Klub si takšnega boja ne more privoščiti z denarjem, zato bi moral biti bolj inovativen, usmerjen v razvoj, domače talente in jasno strategijo.

Za zdaj pa vse kaže, da te vizije ni. Namesto tega se nadaljuje trend potujčevanja, kratkoročnih rešitev in naključnega kadrovanja. Takšen pristop je morda že prinesel posamezne uspehe, dolgoročno pa ne obeta stabilnosti niti resnega napredka. Navijači se bodo morali vprašati, ali je to Olimpija, kakršno si želijo gledati tudi v prihodnje.