Maribor – Sporting: Drama v treh poglavjih…

…in prologom

Do individualnih sposobnosti nogometašev Maribora sem bil vedno nekoliko skeptičen. To skepso so potrjevali tudi nekateri prestopi. Z izjemo Iličića, ki je bil za naše razmere tako ali tako “vesoljec” in še koga (Berić), so igralci iz Maribora v boljših ligah težko uspevali. Tudi Ibraimi se je vrnil iz Cagliarija, kjer se ni dokazal. Zagotovo bi se v mariborski kolektiv (vsaj iz tekmovalnih razlogov) želel vrniti Velikonja in še kdo, ki je odšel v tujino kot velik talent, a v boljši ekipi ni uspel dokazati svoje individualne kakovosti. A me je včeraj Maribor presenetil prav v tem smislu. Proti Sportingu je poleg izjemnega kolektiva pokazal (dokazal) tudi svojo individualno moč. Handanovićeva mirna, rutinirana posredovanja, Stojanovićevo predrznost, agresivnost in pregled nad igro, Mertljevo nepremagljivost v obrambnih duelih, Ibraimijevo fineso, Tavaresovo sposobnost grajenja žoge in napada, Zahovićev občutek za iskanje in izkoriščanje lukenj v obrambi nasprotnika, njegov instinkt za gol… To je individualna moč, ki je Maribor ni imel še nikoli – niti pred 15 leti, ko smo se v Ligi prvakov branili s Simeunovićem, Galićem, Čipijem, Sešlarjem, Karićem, Bozgom,… in niti pred petimi, ko smo nadigrali Palermo z Iličićem, Bačinovićem, Anđelkovićem, Mezgo, Volašem,… Trenutna kombinacija izjemnega kolektiva, ki združuje individualno zrelost, mladostno predrznost, urejene razmere v klubu, jasno klubsko vizijo, dobre odnose z navijači, odlično vzdušje na stadionu,… je najboljši Maribor, kar ga poznam. Ko bo Maribor vseh 90 minut sposoben odigrati na ravni, ki jo je proti Sportingu kazal do polovice drugega polčasa, bomo lahko brez zadržkov govorili o najboljši ekipi Maribora vseh časov.

Prvo poglavje: realizacija uspešnega taktičnega načrta (1.- 66. minuta)

Sportingu realno v odprti igri nismo mogli konkurirati, žoge glede na njihovo agresivnost, hitrost in tehniko, nismo mogli dolgo držati v posesti. Zato smo lahko do uravnotežene igre prišli samo s strnjenim, tesnim, agresivnim pokrivanjem v obrambi, s prestrezanjem žog, igranjem na robu prekrška; v napadu pa s preskovanjem sredine, z direktnimi žogami na Tavaresa in Ibraimija, ki sta morala zadržati žogo, da so se lahko v napad priključili Vršič, Sallalich, Bohar,… ali izsiliti prekršek. Umiriti smo morali tempo igre, ki ga je želel vsiliti Sporting.

Da nam je uspelo, dokazuje statistika: Maribor je v obrambi uspel odvzeti nasprotniku kar 20 žog (Sporting 11), v fazi napada pa sta bila ključna igralca Filipović in predvsem Stojanović, ki je uspel Tavaresu in Ibraimiju podati kar 15 žog! Igra 18-letnika je bila spet fascinantna. In tudi v obrambi je vsaj v tem delu igre igral odlično ter bil ob Handanoviću najboljši igralec Maribora. Filipovićeva napadalna vrednost je bila v učinkovitosti njegovih podaj (26/31 – 84%), znova pa je kar dve tretjini le-teh usmeril naprej (16/21 – 76%). Napadalca Ibraimi in Tavares, sta do 67. minute uspešno sprejela kar 47 podaj (!), kar tudi statistično dokazuje, da smo kljub majhni posesti hitro in uspešno prenašali žoge v napad.

Drugo poglavje: psiho-fizični padec (67. – 90. minuta)

Potem je sledil razumljiv padec v igri, ki je bil posledica fizične (agresivne igre v prvih treh četrtinah tekme) in psihične (pomanjkanje koncentracije zaradi neizkušenosti igranja tekem na takšnem nivoju) limitiranosti ekipe. Prav v tem obdobju pa se je Sporting z vstopom enega svojih najdragocenejših igralcev, “jokerja” Carlosa Maneja v 66. minuti, začel dvigovati.

Zato je Sporting od 67. minute popolnoma dominiral. V tem obdobju je portugalski klub odigral 128 uspešnih podaj, Maribor le 35; še bolj nazoren pa je statistični podatek o številu uspešnih podaj v napadalni tretjini iigrišča. Sporting 64, Maribor 8. Igra Maribora je razpadla. Z vstopom Zahovića in Mendya smo sicer upali na psiho-fizični dvig ekip, a se dogajanje ni igrišču ni spremenilo. Stojanović je na primer v tem delu igre uspel odigrati le 2 uspešni podaji (do 67. minute pa kar 29), brezup Maribora pa je dosegel višek ob zadetku Nanija, ki je izkoristil neagresivnost in nezbranost Vršiča v duelu ena na ena prav v trenutku, ko je Vršič na igrišču (dobesedno) čakal na zamenjavo z Zahovićem.

Tretje poglavje: sodnikov podaljšek z zahovićevim koncem (91. – 93. minuta)

“Ni predaje” je znana navijaška parola mariborskih navijačev, ki se je, če se ne motim, v Mariboru rodila nekje pred petimi leti, pred povratno tekmo Maribora s Palermom, ko se je v Ljudskem Vrtu začenjal nov preporod ekipe pod Zahovićevim in Milaničevim vodstvom. Takrat smo v gosteh izgubili 3:0, a smo navijači Maribora na povratni tekmi verjel v napredovanje, čeprav za to ni bilo nobenega realnega upanja. Tekma, ki se je mnogi spominjajo po enem od najboljših vzdušij v Ljudskem Vrtu v zgodovini, se je začela z neverjetnim navijanjem, koreografijo, ognjemetom in popolno ofenzivo Maribora ter hitrim vodstvom 2:0. Palermo je potem sicer hitro razblinil mariborske upe za Evropsko Ligo, a je tekma kot eden najpomembnejših mejnikov v obdobju formiranje nove mariborske ekipe in ponovnega pridobivanja samozavesti v Evropi, vseeno ustoličila novo in pomembno navijaško parolo. Parolo, ki smo jo slišali tolikokrat, da je postala resnična. V sodnikovem podaljšku je Maribor s pomočjo Zahovića, Mendya, Mauricia, publike in kdo ve česa še izenačil. Za točko. Za čudež. Za-služeno!

Avtor: Rene Puhar Fabi / Fatal 10