Slovenski klubski nogomet: igra brez kapitala?

Slovenski klubski nogomet nima problema z denarjem. Ima problem, ker ga kronično primanjkuje – in ker se s tem očitno nihče zares ne ukvarja.

Vedno, ko govorimo o slovenski nogometni piramidi, se vračamo k istemu izhodišču: finančno stanje ni dobro. Brez tujega kapitala – kar danes jasno kaže zgodba nogometnega kluba Celje – bi bil slovenski nogomet še globlje v podrejenem položaju.

Televizijske pravice? Pri nas pomenijo komaj en mesec plač za igralce. Pri nekaterih klubih, kot sta Celje in Maribor, še to ne. V takšnih razmerah slovenski klubi tekmujejo z evropskimi – in celo s hrvaškimi – z zvezanimi rokami.

A problem ni le v majhnosti trga. Pomanjkanje gledalcev, zastarela infrastruktura in neugodna davčna ureditev so le del zgodbe. Drugi del je precej manj udoben: pasivnost. Pasivnost politike, pasivnost Nogometne zveze Slovenije in odsotnost resne strategije, kako klubom omogočiti boljše pogoje za razvoj. To bi nas moralo skrbeti bolj kot prazni sedeži na tekmah.

Ko se je nakazovalo, da bo nogometni klub Domžale propadel, je NZS kot papirnati tiger priznala, da nima vzvodov, s katerimi bi lahko pomagala klubu, ter odgovornost preusmerila nanj – češ, da so Domžale poslovale preko svojih zmožnosti. To drži. A tu se pokaže bistveni paradoks: zveza od klubov zahteva zniževanje stroškov in manjše tveganje, hkrati pa so prav rezultati – in s tem konkurenčnost – njihov edini realni vir rasti.

Brez rezultatov ni evropskega denarja. Brez evropskega denarja ni razvoja. In brez razvoja ni višjih vrednosti igralcev. Nogometna zveza Slovenije tako od klubov dejansko zahteva, da oslabijo lastne temelje preživetja.

Poleg pomanjkanja vzvodov nogometne zveze in nekonkurenčnih televizijskih pravic bi nas moralo skrbeti še nekaj drugega: motivi tujih lastnikov. Ti v slovenski nogomet praviloma ne vstopajo iz nogometnih razlogov. Ni skrivnost, da je bil vstop ruskih lastnikov v Celju povezan s Cinkarno Celje, medtem ko je prihod turškega investitorja Acun Ilıcalı povezan z njegovimi širšimi medijskimi interesi in povezavami s Pro Plus.

Seveda sta omenjena akterja slovenskemu nogometu prinesla veliko dobrega – zlasti v Celju, kjer se je klub razvil v resen evropski projekt, tako na področju plač, odškodnin kot ambicij. A prav tu se skriva tveganje: ko bodo tuji lastniki ocenili, da nimajo več razloga za vztrajanje, bo sledil nov začetek. Ponovno postavljanje finančnih temeljev – morda brez političnega in kapitalskega zaledja, ki ga imajo sedanji lastniki.

In to ni oddaljen scenarij. Pot, po kateri so šle  Domžale, lahko hitro doleti še koga. Trenutno sta med najbolj ranljivimi NŠ Mura in ND Primorje, v drugi ligi pa se s finančnimi težavami že dlje časa soočata Gorica in Rudar Velenje.

Nogometna zveza in država se morata zato vprašati, kaj lahko storita, da bodo klubi postali v čim večji meri samooskrbni. Poleg ugodnejšega davčnega okolja bi morala Nogometna zveza Slovenije prevzeti bolj ambiciozno vlogo pri pogajanjih za televizijske pravice.

Trenutna pogodba s Športklubom ni javno dostopna, zato nimamo jasnega vpogleda, koliko klubi dejansko dobijo in za kakšno obdobje je bila sklenjena. To še dodatno krepi občutek netransparentnosti, ki bi se ga zveza morala izogibati.

Kot je večkrat opozoril nekdanji selektor reprezentance Matjaž Kek, je problem tudi dostopnost: velik del javnosti sploh ne more spremljati prve slovenske nogometne lige, saj so tekme ekskluzivno vezane na uporabnike Telemach. Liga, ki ni dostopna gledalcem, težko gradi bazo – in še težje ustvarja prihodnost.

Dokler se omenjeni problemi ne bodo uredili, se ne bo vzpostavilo okolje, v katerem bi klubi lahko dolgoročno načrtovali svoje delovanje – kar je osnova vsakega nogometa. Če bodo klubi imeli tekmovalne ambicije, bo to nedvomno privabilo več ljudi na stadione in omogočilo postopno gradnjo navijaške baze.

Nogometna zveza se teh problemov verjetno zaveda, a za zdaj ne kaže dovolj volje in energije za njihovo reševanje. Slovenski klubski nogomet si zasluži boljše pogoje – in do tega bomo prišli le, če bodo vsi deležniki začeli delovati takoj in usklajeno.

Brez tega bomo še naprej krožili v istem krogu: klubi bodo preživljali iz sezone v sezono, odvisni od naključnih investitorjev in kratkoročnih rešitev, liga pa bo ostajala ujeta med željami in realnostjo. In prav to je največji problem slovenskega klubskega nogometa – ne to, da denarja ni, ampak da se zdi, kot da je to že sprejeto kot dejstvo, s katerim se ni treba več resno ukvarjati.

Kolumna avtorja je subjektivno lastno delo in ne odraža mnenje uredništva in portala.