Mura

Vedno rad preberem dobre kolumne. Tudi izven športa. Tokrat pa boste prebrali mojo, tu na FB-ju. Bo malo daljša, ampak priporočam.😁😁😁 Mogoče kot opomin predvsem športnim novinarjem, ki jih tako radi pišejo o nogometu. Ni treba vedno pisati samo o nogometnih biltenih, lepo je, ko se zraven začuti tudi čustva. ⚽

Preprosta kolumna s preprostim naslovom: MURA

Ko je Mura izgubila tisto prijateljsko srečanje z GNK Dinamo Zagreb (0:4), mi je nogometni prijatelj rekel: si videl to sramoto Mure? Dragi moj prijatelj, to so prijateljske tekme in nič drugega. Zelo me zanima, ako je ta moj prijatelj sedaj čestital nogometnim prijateljem iz Prekmurja.

Je udarila ven kakšna zavist? Ko se je Nogometna šola MURA že uvrstila v Konferenčno ligo, lahko pa se tudi v Evropsko ligo. Če je, naj se bog usmili tvoje nogometne duše, tisti, ki čutiš zavist. Mogoče malo pretiravam, ker zavist je vseeno del nas. 🙂

Nogometni klub Mura deluje v okolju, ki ni gospodarsko eno izmed boljših v Sloveniji. Veliko večjih podjetij je že propadlo, ljudje pa se borijo in so srčni. Srčnost pa je tudi takrat ogromna, ko beseda nanese na njihov ljubljen klub Mura. Drago Skaper, Simon Meolic, Mitja Šadl, Goran Ristic in ostali to sigurno veste. ❤️❤️❤️⚽⚽⚽

Kako je sploh prišlo do tega vzpona Mure? 26. maj 2013 je bil tisti dan, ko so se Muraši po porazu proti Domžalam doma za pet let poslovili od Prva liga Telemach. Zaradi nepridobitve licence so morali začeti trnovo pot nazaj in se vrnili 21. julija 2018, ko so doma odigrali 1:1 s Triglavom. Torej: od Murske do Murske. 🙂🙂 Mura je klub, ki že zaradi zgoraj omenjenega nima veliko konkurence v ostalih športih in tudi iz tega naslova pridobiva talente, ki bi radi brcali žogo v Fazaneriji in še kje. Ni klub, ki ima bogatega lastnika, ima pa predsednika, ki je tudi dober poslovnež in očitno zna peljati barko na valovih nogometa. To je g. Robert Kuzmič. Tudi ni klub, ki bi iz drugih nogometnih okolij pri nas vozil igralce samo zato, da bi recimo oslabil nasprotnika. Ne, to ni Mura. Je pa klub, ki že kar nekaj časa stavi na kontinuiteto dela na klopi in tudi v kadru.

Glavni arhitekt je Ante Šimundža, ki je po tistem 21. juliju 2018 v kratkem času dosegel dva zenita s svojim klubom. Z lahkoto se to napiše, da je Mura njegov klub, ker je v njem od junija 2017, pa že prej je bil. Velikokrat se ne strinjam z njegovim videnjem, ki mi včasih deluje tudi malo podcenjujoče, nikakor pa to ne pomeni, da ga ne spoštujem. Zelo ga, ker zna s svojim načinom dojemanja nogometa iz svojih varovancev iztisniti maksimum.

Njegovi varovanci. Njegov kader, ki je sinonim za kontinuiteto in vztrajanje na tej poti, ki jim je prinesla nagrado. V kadru, ki ga ima Šimundža na voljo, je kar veliko igralcev, ki so pri Muri še iz časov nižjih lig, ali vsaj druge lige. Žan Karničnik, Matic Maruško, junak iz Litve Žiga Kous, Pucko, Klemen Šturm, Kozar, Luka Bobičanec, Horvat, Amadej Maroša. Sicer je zraven tudi nekaj takšnih iz tega seznama, ki so prišli pred začetkom sezone 2017/18, pa tudi nekaj takšnih, ki so proizvod kluba – bratje Cipot. Da zaokrožim – 10 igralcev in to vseskozi nosilcev igre. Jasno je torej, kako je Mura drugačna od Maribora, Olimpije, Celja, tudi Domžal in vseh ostalih.

V nogometu pa so tudi pasti. Zanimivo bo videti predvsem, kako se bodo Muraši bodli z dvema tekmama na teden celotno jesen. Ker lahkih nasprotnikov ne bo. Ne v Evropi, ne doma.

Samo ponovim lahko. Poklon Mura.

Vir: Janez Borovnica