Ante sedi, pet!

Mariborčani so si z včerajšnjo zmago priigrali lepo popotnico za povratni obračun na Cipru. Damjan Bohar je po nebeškem skoku žogo spravil za hrbet sicer odličnega vratarja Maccabija Juana Pabla, ki je pred tem odbil nekaj nevarnih poizkusov vijoličastih.

Zmaga je bila povsem zaslužena, vijoličasta enajsterica je na igrišču garala celoten dvoboj ter bila za znoj in trud nagrajena ob izteku 94. minute, čeprav je po uvodnih desetih minutah verjetno že marsikateri navijač zmajeval z glavo. Že v uvodu tekme so se namreč uresničile napovedi obeh taborov, da bo Maccabi želel žogo imeti v svoji posesti, kar se je izkazalo do te mere, da Mariborčani do sedme minute srečanja z žogo sploh niso uspeli priti na gostujočo polovico. Nogometaši Maribora so v nadaljevanju prvega polčasa vzpostavili ravnotežje, s taktično predstavo in odlično postavitvijo pa izraelskemu prvaku niso dovolili, da bi prišli do tipične igre in si priigrati nevarnejše priložnosti.

Ob fanatični borbi, ki pa ob glasni spodbudi z južne tribune Ljudskega vrta ni mogla izostati, je k onemogočanju razvijanja izraelske igre zagotovo veliko prispevala tudi sprememba postavitve. Če se je še pred dnevi zdelo, da je postavitev 4-4-2 več ali manj zabetonirana v mislih trenerskega štaba vijoličastih, pa je Šimundža na dan tekme s spremembo v nekoliko obrambnejši sistem 4-2-3-1 presenetil marsikoga, verjetno tudi Oscarja Garcio, španskega stratega na klopi Maccabija, ki se na spremenjeno različico ni mogel pripraviti, saj je Mariborčani pred včerajšnjo tekmo pod vodstvom 42-letnega trenerja niso igrali. Nekdanji nogometaš Barcelone je po tekmi sicer povedal, da ga nasprotnik ni presenetil, a je pričakoval boljšo igro Maribora, ki se je po njegovi oceni z enajstimi možmi postavil za žogo. A glede na prikazano gostje vseeno niso našli pravega orožja, da bi strli odlično postavitev domače enajsterice, presenečenje gor ali dol…

Medtem ko napadalci še niso ujeli najboljše forme, to velja za vse tri najvidnejše člene napada, Marcosa Tavaresa, Jeana-Philippa Mendyja in Nusmirja Fajića, pa si pohvale zasluži obramba. Prvi med njimi je zagotovo Marko Šuler. Izkušeni Korošec se je v spomladanskem delu minule sezone še precej lovil, a v minulih tednih že nekajkrat dokazal, da je ob rednem igranju eden najboljših slovenskih branilcev in vsaj za zdaj se zdi, da je Zlatko Zahović znova potegnil odlično potezo, ko ga je konec minulega leta iz tribune varšavskega stadiona zvabil v Ljudski vrt. Šuler je z bogatimi izkušnjami, preudarnostjo in mirnostjo v ključnih trenutkih, za sabo potegnil tudi soigralce. Precej bolj zanesljivo ob Šulerjevi prisotnosti delujeta tudi Aleksander Rajčević in predvsem Jasmin Handanović. Že 36-letni čuvaj mreže je na petih tekmah nove sezone prejel zgolj dva zadetka, oba so mu zabili Radomljani, v Evropi pa je nepremagan 301 minuto. Nazadnje ga je v 59. minuti tekme v Sevilli premagal francoski napadalec Kevin Gameiro. In ni vrag, da se dobre predstave v obrambi slej ali prej ne bi poznale tudi v napadu, na nasprotni strani igrišča, kjer si lahko nogometaši ob dejstvu, da jim hrbet čuva zanesljiva trojica, privošči tudi kakšno ‘nesramnost’ več, kot je bilo tudi včerajšnje preigravanje Agima Ibraimija pred kazenskim prostorom gostov.

Dejstvo je, da kvalifikacijske tekme ponavadi niso poslastica za nogometne sladokusce. Tudi tokratni obračun morda ni prekipeval v nogometni lepoti, čeprav priložnosti ni manjkalo. Tudi na nedavno končanem Svetovnem prvenstvu pa smo lahko v izločilnih dvobojih spremljali precej bolj ‘dolgočasne’ tekme, kot nekateri poimenujejo taktične obračune. Dejstvo je, da si Šimundža in ves strokovni štab, kakor tudi nogometaši, za včerajšnjo taktično predstavo zaslužijo šolsko oceno odlično! A pozor, tako kot so po tekmi poudarili tudi vijoličastem taboru, je za moštvoma šele prvi polčas dvoboja.