Je res vse tako črno-belo?

Nedeljski večni derbi, prvi od štirih v obdobju dobrega meseca, ni prinesel najboljše reklame slovenskemu nogometu, o katerem večina slovenskih medijev tako ali tako poroča z zaničevalnim prizvokom. Da se razumemo, včerajšnje početje določenih posameznikov je vredno najmanj ostrega obsojanja, a kljub vsemu se je potrebno vprašati, če je res vse tako črno-belo?

Glede možne preprečitve podobnih dejanj, kot je bilo nedeljsko v Stožicah, se ne dogaja prav veliko. Organizirane navijaške skupine ostro nasprotujejo proti “Vilfanovemu” zakonu, medtem ko Nogometna zveza Slovenije in prvoligaški klubi odgovornost prevračajo eden na drugega. Najlažje je izročiti račun s plačilom izdane kazni, zopet poudarjam, da kazen, tudi finančna, mora biti, a to pač ni prava rešitev. Klub se sicer na izrečeno kazen lahko pritoži, a v večini primerov, kot je recimo nedeljski, s tem le preloži plačilo. Klub je namreč kot organizator dogodka dolžan poskrbeti za nemoten in varen potek srečanja, to kar smo imeli možnost spremljati v nedeljo, pa temu ni bilo tako. Jasno je, da Olimpijo zagotovo čaka visoka denarna kazen (ironično – pred dnevi je v klub vstopil nov pokrovitelj, banka Hypo Alpe Adria), kaj lahko pa se zgodi, da bo NZS, zaradi ponavljajočih se kršitev navijaške skupine Green Dragons, primorana poseči tudi po kakšni drugačni kazni, saj finančne praktično ne zaležejo, in bo Olimpija primorana kakšno tekmo igrati pred praznimi tribunami.

Ne pozabimo, nov obračun Olimpije in Maribora bo na stožiškem igrišču odigran že čez dobra dva tedna, a se ob tej priložnosti sprašujem, če so res izrabljene vse možnosti za to, da bi lahko spremljali ‘miren’ in kvaliteten derbi, na igrišču in na tribunah, ki smo ga sicer v daljni in malce manj daljni preteklosti že lahko spremljali. Kljub slabim predstavam Ljubljančanov in dejstvu, da je klub v zadnjem času zavil iz avtoceste proti vrhu slovenskega nogometa, je obračun Olimpije in Maribora še vedno derbi, pa naj si bo Olimpija ‘nova’ ali ‘stara’. Ljubljansko-mariborski spopad v očeh privržencev obeh klubov vedno znova vzbudi pozitivno rivalstvo, ki slovenski nogomet poriva naprej, a določene meje vseeno moramo postaviti in le-te so bile v nedeljo nekajkrat prestopljene. Osebno me parole ‘ubi žabara/Štajerca!’ niti ne motijo, saj so po mojem mnenju le del navijaške in rivalske folklore. Saj je vendar jasno, da obe največji slovenski navijaški skupini ena drugi ne bosta prepevali ljubezenskih popevk… Ravno tako lahko požrem masovne vzklike usmerjene proti Vršiču, zato pa ostro nasprotujem rasističnim opazkam na račun Mendyja, mar ne igrata tudi v dresu Olimpije dva temnopolta nogometaša?!?

Smo mar res že tako daleč, da zaradi zamer proti vodstvu kluba škodimo lastnemu klubu in obenem slišimo vzklike o tem, da je Olimpija največja in edina ljubezen? Je splošno stanje slovenske družbe res tako slabo, da lahko nekaj posameznikov za sabo potegne veliko množico, ki se praktično ne zaveda, da škodi svojemu klubu. Green Dragonsi so s prekinitvami nedeljske tekme bolj kot ne, šli na roko vijoličastim, kar je po tekmi deloma priznal tudi Aleš Mertelj in kar se je videlo tudi v tem, da je trener Maribora Ante Šimundža po menjavah potegnil šele tik pred koncem srečanja.

Kljub vsemu sem mnenja, da represija še nikoli ni prinesla ničesar koristnega, a je obenem težko verjetno, da bi se lahko vse vpletene strani usedle za isto mizo in dosegle dogovor, ki bi bil za slovenski nogomet še kako koristen. Podobnih derbijev si namreč v nadaljevanju sezone ne bi želel več, že zato, ker takšna tekma ne more in sme nositi naziv derbija! Čeprav razumem stališče navijaške skupine Green Dragons do vodstva kluba, pa je, kot sem že zapisal, določene meje potrebno spoštovati. Škoda bi bila ogromna, če bi na račun nekaj posameznikov, ki jim je za nogomet bolj malo mar, izgubili še edini preostali derbi na prvoligaški sceni, ki na tribune privabi malce večje število gledalcev.

Kolumna izraža stališče avtorja, in ne nujno tudi  uredništva SNPortal.si.