Zgodovina: Zadnji pokal ostal na Bonifiki

Pisalo se je leto 1991. Oči slovenske javnosti so bile spomladi večinoma uprte v proces osamosvajanja, a stvari so kolikor toliko normalno potekale dalje tudi na športnem področju. Večini je danes tako znano, da je Slovenija 25. junija razglasila neodvisnost, malokdo pa ve, da se je le dva dni prej igralo še zadnje finale slovenskega republiškega pokala v okviru Jugoslavije.

Tekmovanje je sicer potekalo celo leto, toda najzanimivejši sklepni del se je začel aprila, ko je bila na sporedu osmina finala. Tja so se po novem spremenjenem sistemu direktno uvrstili vsi trije jugoslovanski tretjeligaši Izola, Maribor in Koper, pridružili pa so se jim še najboljši klubi v okviru medobčinskih nogometnih zvez, medtem ko Olimpija kot zvezni prvoligaš v pokalu ni sodelovala. Slovenski pokalni prvak se je namreč kot vsako leto dotlej uvrstil v jugoslovanski pokal, kjer pa so imeli zeleno-beli kot takratni prvoligaš nastop že zagotovljen. Pokal je sicer potekal na način, po katerem se vzhodni in zahodni klubi do finala niso mogli pomeriti med seboj, vseeno pa smo že v osmini finala videli kar dva derbija.

Maribor, ki je zaradi zgoraj navedenih dejstev veljal za enega izmed favoritov, je začel pokalno pot doma proti velenjskemu Rudarju, takrat drugouvrščenemu kasnejšemu ligaškemu prvaku, ki je prav tako sodil v širši krog favoritov. Ne vijolice, za katere so tedaj igrali Marijan Bakula, Aleš Križan, Igor Poznič, Renato Kotnik, Sašo Lukič in tudi posojeni velenjski napadalec Matjaž Cvikl, ne knapi v devetdesetih minutah niso uspeli zatresti mreže nasprotnika in na vrsti so bile enajstmetrovke. Po petih serijah je bil rezultat 3:3, za domače sta zgrešila Kotnik in rezervist Damiš, za goste pa takrat še mladinec Karič in izkušeni napadalec Brdžanovič. Za Mariborčane sta nato zadela še Petrovič in Cvikl, Velenjčani pa so prek Gorška in Javornika še dvakrat izenačili. V osmi seriji je nato pri domačih Lukačevič zgrešil, junak tekme pa je postal kar velenjski vratar Fero Čanić, ki je zadel odločilno enajstmetrovko za zmago 5:6 in napredovanje v četrtfinale.

Podobna drama se je odvijala tudi v Šiški, kjer je pri tretjeuvrščenem ligašu v še enem dvoboju favoritov za končno slavje gostoval Koper. Ta je branil naslov iz prejšnje sezone, a pri žrebu ni imel sreče, saj so domači ob odsotnosti Olimpije želeli izkoristiti priložnost za sploh prvo pokalno lovoriko. Ljubljana je po krajši krizi v začetku devetdesetih namreč spet sodila v vrh slovenskega nogometa, v ekipi z izkušnjami iz medrepubliške lige pa so tedaj igrali Dragan Hasanagić, Damir Matanič, Stojan Plešinac, Goran Vidovič in prezgodaj preminuli Roman Bengez, pa tudi mlada Miha Šporar in Ivan Tahirovič, ki je zamenjal poškodovanega prvega vratarja Zvonka Magiča. Tudi na stadionu ŽŠD po rednem delu srečanja ni bilo zmagovalca in moštvi je podobno kot v Mariboru čakala loterija z bele točke. Tudi tu je bilo za odločitev o zmagovalcu potrebnih kar nekaj strelov, na koncu pa so bili tudi zavoljo neizkušenosti domačega vratarja srečnejši Koprčani, ki so slavili s 6:7.

Ostala srečanja niso bila tako napeta, so pa gledalci vseeno videli še nekaj presenečenj. Celjski Kladivar je doma namreč izgubil proti drugoligaški Beltniki kar z 1:3, Nafta je v Lendavi klonila proti Središču, Jadran Lama pa je v primorskem obračunu vzel mero Primorju. Po pričakovanju so napredovali še Izola, Naklo in mariborski Kovinar, ki pa se je kar mučil z nižjeligašem iz Bukovcev. Zasedba v četrtfinalu je bila tako izredno pisana, od glavnih favoritov pa so ostali le še Koper, Rudar in Izola. Žreb tokrat ni poskrbel za kakšen izrazit derbi, največ pa so si ljubitelji pokalnega nogometa lahko obetali od srečanja v Dekanih.

Takratni novinec v slovenski ligi Jadran Lama, ki je imel za seboj kar solidno sezono, se je namreč pomeril proti (za slovenski prostor) izredno močni ekipi Izole, ki je kot rečeno igrala ligo višje od domačina. Tam so ribiči zasedali celo boljše mesto od Kopra in Maribora, tako da je moštvo, v katerem so bili Davor Perkat, Amir Ružnić, Miroslav Štampfer, Dejan Djuranovič, Andrej Želko in vratar Dragan Talajič, v Dekanih vsekakor veljalo za favorita. A domači so vnovič dokazali, da so konkurenčni vsakomur in da v pokalu razmerja na papirju ne pomenijo veliko. Po zaostanku ob polčasu z 1:2 so namreč uspeli izsiliti remi 3:3, zato so vnovič odločale enajstmetrovke. Pred domačo publiko so bili Dekančani uspešnejši, tako da se jim je s skupnim izidom 9:8 uspelo prebiti med štiri najboljše ekipe v Sloveniji. Tam jih je čakal obračun s sosednjim Koprom, ki je doma z zadetki Galiča, Zuliča in Triparja pričakovano ugnal Živila Naklo.

Izredno zanimivo je bilo tudi v Mariboru, ki ga je v četrtfinalu nepričakovano zastopal le še tezenski Kovinar. Na igrišču ob Ptujski cesti so se rdeči vragi v dvoboju drugoligašev pomerili z Beltinko in načrtovali maščevanje,saj je bila slednja pred tem boljša v ligaški tekmi. Gostje so tudi tokrat začeli boljše, a Škaper svojih lepih priložnosti ni izkoristil. V nadaljevanju so domači prek Toplaka le povedli, a se je Škaper odkupil z izenačujočim zadetkom in tudi tu so bile na vrsti enajstmetrovke. V slednjih so bili gostje uspešnejši, odločilni zadetek za 3:5 pa je prispeval Čontala. Velika zmaga je drugoligašu iz Beltinec za nagrado prinesla zgodovinski nastop v polfinalu. Tja se je z vzhodnega dela pričakovano uvrstil še Rudar, ki je uspel streti borbeno ekipo iz Središča ob Dravi šele v drugem polčasu.

Morda je kdo pričakoval, da polfinalna dvoboja ne bosta prinesla večjega razburjenja, saj sta bila Koper in Rudar za razred kvalitetnejši ekipi od svojih tekmecev. Toda tudi tokrat gledalcem ni bilo dolgčas in obe tekmi sta bili napeti vse do konca. Beltinka je imela proti Rudarju vsaj prednost domačega igrišča, kar je pred temperamentno prekmursko publiko zagotovo igralo določen faktor. Kakih 700 gledalcev je tako videlo odlično igro domačega moštva, ki je prek Škaperja v prvem polčasu celo uspelo priti do vodstva. V nadaljevanju so takrat še belo-črnim nekoliko pošle moči in Velenjčani so prek Gorška uspeli priti vsaj do izenačenja. Kot že nekajkrat poprej so tudi v Beltincih sledile enajstmetrovke, ki so določile potnika za finale. Pritisk tega uspeha je bil na domače igralce verjetno prevelik, zadeli so le enkrat, medtem ko so bili rutinirani gostje prek Čanića, Pranjiča, Macure in Brdžanoviča bolj suvereni in se tako uvrstili v finale.

Drugi polfinalni obračun je bil na sporedu na Bonifiki, kjer so igralci Jadrana proti Kopru upali na senzacijo. Poimensko sicer niso imeli največ možnosti, saj mlada gostujoča ekipa v primerjavi z domačini ni imela prav dosti zvenečih igralcev, vseeno pa velja omeniti vsaj izredno izkušenega kapetana ter nekdanjega igralca Kopra Nevija Finkšta, kasnejšega uspešnega trenerja Vlada Badžima in pa takrat še mladega zdajšnjega predsednika Deana Ščulca. Domači, ki tudi v ligi niso ravno blesteli, so po trdi igri prek Bana dobili polčas z 1:0, nato pa je sledilo razburljivo nadaljevanje. Pri kanarčkih sta bila namreč izključena Galič in Cepovič in gostje so krenili po izenačenje. Medtem je za Koper vnovič zadel Ban, pri gostih pa je bil Finkšt uspešen le enkrat, tako da jim je za preobrat zmanjkalo časa. Domačini so s hudimi težavami le napredovali v finale, kjer sta se na koncu kljub vsemu pomerila favorizirana kluba, Koper in Rudar Velenje.

Vloga gostiteljev finalnega obračuna je pripadla Kopru, kar je bilo nekako pričakovano, saj sta se ista nasprotnika leto pred tem pomerila v Velenju. Izrazitega favorita ni bilo, obe moštvi sta si namreč zagotovili nastop v medrepubliški ligi za sezono 1991/92 in sta imeli temu primerni kvalitetni ekipi. Pri domačih so tedaj igrali takšni asi kot Samir Zulič, Marinko Galič, Bojan Cepovič, Andrej Poljšak, Zoran Ubavič, Mladen Rudonja, Kadrija Ibranovič, Alen Ščulac in kapetan Robert Volk, moštvo pa je vodil Branko Zupan. Na drugi strani so za knape med drugim nastopali Mladen Dabanovič, Andrej Goršek, Ervin Polovšak, Amir Karič, Simon Oblak in Aleš Križan, ekipo pa je vodil Drago Kostajnšek. Domači so začeli bolje in že v šesti minuti tudi povedli, ko je mrežo Velenjčanov na svoji zadnji tekmi v dresu Kopra zatresel Zulič. S tem je postavil tudi rezultat polčasa, ki pa se je v nadaljevanju hitro menjal. Že po nekaj minutah je namreč Goršek izid izenačil, nakar je Ubavič z lepim zadetkom pol ure pred koncem domače popeljal v ponovno vodstvo. Gostje iz Velenja so se v zaključku v lovu za izenačenjem odprli, kar je domačim puščalo prostor za protinapade. Malo pred koncem so tako zasluženo prišli do enajstmetrovke, ki jo je realiziral Ban in slavje na Bonifiki se je lahko začelo. Zavoljo znanih političnih dogodkov (pa tudi zaradi tedaj nedavne afere v koprskem klubu) je tekmi prisostvovalo le 400 gledalcev, ker je bilo izenačenje negativnega rekorda obiskanosti finala.

Ko je tedanji predsednik Rudi Zavrl predal pokal domačemu kapetanu Volku, verjetno še nihče ni zagotovo vedel, da je šlo za zadnjo izvedbo tovrstnega tekmovanja. Po odcepitvi od Jugoslavije je nogometna zveza nato kak mesec kasneje klubom priporočila, da izstopijo iz Jugoslovanskih tekmovanj. Olimpija se je kljub temu pripravljala na nastope v jugoslovanski ligi in pokalu, še pred tem pa naj bi Koper nastopil v predkolu šestnajstine finala jugoslovanskega pokala. V klubu so se odločili, da navkljub priporočilom NZS srečanje proti selekciji JA odigrajo. Tekma je bila napovedana za nedeljo 28. julija, a so gostje iz Beograda zaradi domnevno prepozne odločitve odklonili pripotovati v Koper. Obe moštvi sta zato zahtevali zmago s 3:0, NZJ pa je spor rešila s prestavitvijo tekme na sredo. Tekma se tudi takrat ni odigrala, v nadaljnje tekmovanje pa je na koncu napredovala ekipa iz Srbije, saj je tudi Olimpija medtem izstopila iz tekmovanja. S tem se je končalo obdobje republiškega pokala in tudi nastopov slovenskih klubov v tekmovanju za jugoslovanski pokal.

Četrtfinale:
Kovinar – Beltinka 1:1 (2:4 pen.)
Središče – Rudar (V) 1:2
Jadran Lama – Izola 3:3 (6:5 pen.)
Koper – Živila Naklo 3:0

Polfinale:
Beltinka – Rudar (V) 1:1 (1:4 pen.)
Koper – Jadran Lama 2:1

Finale:
Koper – Rudar (V) 3:1

Avtor: Tim Dobovšek