Slovenija proti Sloveniji! Kako smo se v minulih dneh preigravali?

Foto: Jure Banfi

Bežigrad, 1999. Ljudje oviti v slovenske šale in zastave vpijemo “Kdor ne skače, ni Sloven’c”, ko v igro vstopi Milan Osterc – Jagoda. Navijanje se poleže, po stadionu se razležejo žvižgi in salve posmeha za najbolj priljubljenega bedaka v slovenskem dresu. Jagoda s številko 9 na zelenem dresu in s slovenskim grbom na srcu steče pred svoje navijače, ki navijajo proti njemu. Za zmago Slovenije in njegove napake.

Ljudski vrt, 15 let kasneje. Drugi stadion, drugi kvalifikacijski ciklus in podoben slovenski navijaški film. V vlogi ljudskega klovna pa ljudi v občutku njihove (nogometne) vsevednosti in večvrednosti tokrat zabava Andraž Kirm.

Vloga, ki jo slovenska publika potrebuje. Spet je torej tukaj nekdo, ki si reprezentance ne zasluži, ki je tampo krivici oziroma samo zato, ker se nadrejenemu slini v rit? Ponovno vsi razen tistega, ki bi moral, vse vidimo in vse vemo. Selektor pa se proti navijačem „inati“. Namesto proti pravemu nasprotniku, igra proti medijem in javnosti. Mediji in javnost pa proti Andražu Krimu. Zgodba o igranju samim proti sebi oziroma o posmehljivem odnosu javnosti do nekega slovenskega igralca, ki ima za seboj odlično reprezentančno kariero, se že preveč ponavlja, da bi še bila okusna. Od Osterca naprej se je podobno zvalilo tudi na Korena in v malo blažji obliki na Novakoviča. Srečko zato zdaj očitno noče in ne dovoli, da bi imel v slačilnici novega navijaškega klovna. Igralca, ki se mu bo ob menjavi ironično ploskalo. Ko je Srečko z Ostercem to doživljal prvič, se je zaprl vase in začel sprejemati svoje tihe odločitve. Upajmo, da bo zdaj bo drugače. Da bo Srečko o tem na govoril na glas in glasno problematiziral tako svoje odločitve (kot je na primer odkrito priznal svojo napačno taktično postavitev na tekmi proti Švici), kakor tudi slovenske nogometne medije in javnost. Pridobival bo sovražnike in podpornike. Samo naj se ne zavije v molk!

Ta ljudski posmeh se dogaja kljub dobrim rezultatom in temu, da je Kirm močno povezan z največjimi uspehi reprezentance že od Kekovega prihoda naprej. Prav Kek ga je prvi uvrstil na seznam. Kirm je takoj postal prvotimec, v prvi postavi je doživel najpomembnejše zmage, igral na Svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, reprezentant pa ostal tudi pri Stojanoviću in zdaj Katancu. Tako Kek kot Katanec imata s Kirmom v prvi postavi odlične rezultate, čeprav Kirm nikoli ni navduševal občinstva. Njegova vrlina je namreč ta, da na igrišču ogromno preteče v visokem ritmu, s tem pokriva ogromno prostora v obrambi, v napadu pa je njegov doprinos izjemnega pomena zaradi njegovih številnih vtekanj v prazen prostor, kar konstantno meša in odpira nasprotnikovo obrambo po širini in dolžini. Tega na igrišču ni videti, če ves čas spremljamo žogo, a to gibanje (ki je včasih nevidno tudi na televiziji), daje veliko več prostora drugim našim igralcem, katerih poteze so bolj ljudske – Kamplu, Birsi, Kurtiču,… Njegov izjemen ekipni doprinos je tudi tudi v kontra igri, bodisi naši, bodisi nasprotnikovi. Andraž Kirm je namreč vedno, ko je v igri, sposoben preteči celotno dolžino igrišča v polnem sprintu.

Srečko Katanec ima zagotovo specifičen pogled na nogomet in nogometno reprezentanco. Spomnimo se, da v se v njegovem prvem obdobju na slovenski klopi v njegovo že izdelano ekipo ni bilo mogoče prebiti. Slovenija je igrala čuden nogomet, z napadalci, ki so branili, branilci, ki so dajali gole inZlatkom Zahovičem. A je bil Srečko izjemno rezultatsko uspešen, kakor je tudi zdaj. Čeprav s podobnimi problemi. Zdaj ima ponovno težavo mediji, javnostjo in zvezdnikom. Čeprav Katanca podpiram pri tem, da v prvo ekipo uvršča Kirma in da glasno problematizira slovenske nogometne medije in publiko, sem do njega kritičen, ko je govora o njegovem neshajanju z igralci, ki so sposobni v igro vnesti nekaj predrznega, navdihujočega. Če Iličića Katanec tudi v prihodnje ne bo uvrščal v reprezentanco, bo to neizkoriščen potencial reprezentance in dokaz o limitiranosti Katanca v odnosu do igralcev, ki dajejo igri dodatno dimenzijo. Iličić je trenutno ob Handanoviću, Kamplu in Oblaku, eno od štirih velikih imen slovenskega nogometa in na prihodnjih reprezentančnih seznamih potrebujemo vsa štiri, če želimo iz reprezentance iztržiti maksimum.

Kljub Katančevem iskrenem obračunu z mediji in javnostjo po tekmi z Litvo, pa je po najbolj udarna izjava minulih nogometnih dni vednarle priletela iz ust komentarorja tekme proti Švici, Iva Milovanoviča, v sicer kvalitetnem petkovem studijskem programu na RTV Slovenija. Zanimivo, Ivo je prav tako izjemno kritičen do odnosa javnosti in medijev, do njihovega poročanja o reprezentanci. Po njegovem strokovnem mnenju pa o nogometu mnenja preko medijev ne bi smel podajati vsak, zato je predlagal kar uvedbo t.i. novinarskih licenc. Požvižgajoč se na svobodo medijskega poročanja in na vse, kar bi naj mediji bili, bi Milovanovič, če ga prav razumem, naredil preverjanje poznavanja in strokovnega znanja o nogometu, ki bi ga moral pridobiti vsak novinar. Zanimivo bi bilo iz njegovih ust slišati še to, kdo bi presojal, kdo je lahko in kdo ne bi smel biti nogometni novinar. Glede na to, da so mu dolgoletne izkušnje s komentiranjem tekem očitno popolnoma zameglile objektivno dojemanje lastnih strokovnih sposobnosti nogometnega komentiranja in razumevanja ter dojemanja sveta okoli njega, bi se za to funkcijo Milovanovič verjetno predlagal kar sam.

Avtor: Rene Puhar Fabi / Fatal 10